sabato 25 febbraio 2017

Zakoj to rozajanski rumuninjë to jë dän slavinski dijalët?

Di Sandro Quaglia

Prešident od toga rozajanskaga čirkola “Rozajanski Dum”
Predsednik kulturnega društva “Rozajanski Dum”
Presidente del Circolo Culturale Resiano “Rozajanski Dum”
www.rezija.com
info@rezija.com


Našë štorijë

Rozajanavi tej ti drügi slavinci so z toga röda judi, ka po laškin se jin di da slavi alpini, ka ni so bili pärt od tih jüdi slavi, ka po starin so dušle tu-w ise kraje anu ni so se wstavili pa izdë w Reziji (isö to jë bilu dan mijar anu trï stuw lit na nazëd). Isï jüdi so dušle dardu gorë w Karnjo. Itadej jë bila narëd pa ta pärwa krajuska, ka na se klïcala da Karantanija. Ta-pod iso krajusko jë bila Koroška, ta näšnja Slovenija anu ta pärt izdë w Laške tu ka so bili isi jüdi slavi dardu limes longobarduw, anu pa Rezija. Ta väs bojë importänt od ise krajuske jë bila ito ka šćalë näšnji din jë ta stara cirkuw Marija Saal tu-wne w Koroški. Se mïsli da du bo bil izdë w Reziji pa prid, ka so paršle naši jüdi. Karjë nih šekuluw Rezija jë bila ta-pod abacïjo to tu-w Mužacë. Iso abacïjo jë jo zdëlal naredit patriarka Swatobor, ka an jë znän bojë po jïmanu Federico, lëta 1085 dopo ka grof Kocelj jë bil šinkal patriarkatu tu-w Akwileji grad, ka an mël tu-w Mužacë, ito ka jë näšnji din abacïja, anu pa wso zëmjo, ka an mël, pa Rezijo. Zawöjo isagä pa izdë w Reziji jë wkažïwal te mužaški ćalünih anu fratinavi so skärbali za düšo. Isö to jë bilu pa kar somö bili ta-pod Banïtki (1420-1797) dardu lëta 1773. Po itin Rezija jë bila ta-pod frančöwzi anu ta-pod tëmi niškimi. Kumün Rezija jë bil narëd lëta 1805. Nejzad od lëta 1866 Rezija jë ta-pod tëmi laškimi.

Našë rumuninjë

Tu-w Reziji rumunïmö po näs, ka to jë dan slavinski dijalët, pärt od tih slavinskih djalëtuw, ka se klïčajo da Primorski. Te slavinski jazek to jë dan jazek slavo meridionale. Našë rumuninjë parhaja, teköj pa wse ti drügi slavinski djalëtavi, z toga jazïka, ka se klïčë da slavo alpino. Po starin našë rumuninjë jë bilu pärt od tih slavinskih djalëtuw, ka se rumunïjo tu-wnë w Koroški. Ǵalë, ko somö šle ta-pod Banïtki našë rumuninjë jë se wezal ta-h tën slavinskin djalëtan, ka se rumunïjo izdë w Farjülë. Izdë w Reziji se rumunïjo wsej štiri djalëte: po solbaški, po osöjskeh, pu njïvaških anu po biskin. Se jë pöčalu pa pïsat po näs ne dwa stuw lit na nazëd. Itï ka so pïsali po näs to so bili jëravi anu une so nan püstili prëdiće, racjuni, wüže anu pa tö krištjanskë učilu. Köj ne štredi lit na nazëd se jë pöčalu vïdët naše rumuninjë tej no bogatïjo, anu da jë bilu trëbë ga wbranit. Näšnji din so pa lëči ka jë naredil te laški pajïz za to slavinsko minorančo. Ise lëči to so: lëč numar 482/1999, nümar 38/2001 anu nümar 26/2007, ka jë naredila naša Reǵun. Ise lëči pomagajo anu branijo pa našë rumuninjë.

Zakaj rezijanščina je slovensko narečje?

Zgodovina

Rezijani, kot vsi Slovenci, izhajajo iz Alpskih Slovencev, ki so bili del Južnih Slovanov, ki so se v zgodnjem srednjem veku, med letoma 625 in 631 po Kr. naselili tudi v dolini reke Bele, vključno z Rezijo, vse do Karnije. Takrat so ti narodi ustanovili prvo slovansko državo Karantanijo, ki je obsegala današnjo avstrijsko Koroško, Slovenijo in furlanska območja do langobardskega “limesa”. To je bil obrambni sistem, ki so ga Langobardi zgradili na vzhodnem delu Furlanske nižine. Sistem so sestavljale utrdbe in gradovi, ki so zapirali vstop v Furlansko nižino, Langobardsko vojvodino in alpske doline. Politično središče te države se je nahajalo na avstrijskem Koroškem, v bližini znanega svetišča Gospa sveta pri Celovcu, kjer so imenovali kneza, ki je tem narodom vladal. To območje so vsekakor poznali že v antičnih časih. Od poznega srednjega veka do sodobnega časa je bila dolina v glavnem odvisna od tisočletne opatije Mužac, ki jo je leta 1085 ustanovil oglejskih patriarh Swatobor, bolje poznan z imenom Friderik, edini slovanski patriarh Oglejskega patriarhata, na osnovi donacije grofa Kocelj fevda Mužac, kateremu je pripadalo območje ob reki Beli vključno z Rezijo. Z ustanovitvijo opatije je celotna Rezija prešla pod njeno pravosodno pristojnost, za duše pa so skrbeli benediktinski menihi, katerim je načeloval lokalni opat. Menihi so neposredno skrbeli za vasi, nad katerimi je vladala opatija, in so na terenu pomagali prebivalcem. Po obdobju t.i. Furlanske domovine oz. Patria del Friuli (1077– 1420), ko so to upravno in politično-versko enoto vodili oglejski patriarhi, je v času Beneške republike (1420 - 1797) fevd Mužac upravljal nerezidentni opat, imenovan commendatario, ki ga je na lokalni ravni zastopal guverner. Opatijo je Beneški senat ukinil leta 1773 in tako zapečatil usodo dolgega fevdalnega obdobja. V sodobnem času, po kratki prevladi Habsburške monarhije, Napoleonove Kraljevine Italije (leta 1805 je bila ustanovljena sedanja Občina Rezija) in avstrijskega cesarstva, je Rezija leta 1866 prešla pod Kraljevino Italijo.

Rezijansko narečje

V Reziji govorimo rezijansko, tj. narečje, ki pripada družini slovenskih narečij, zlasti današnjim primorskim narečjem. Slovenščina je eden od južnoslovanskih jezikov. Rezijanščina se je razvila iz alpske slovenščine, ki predstavlja osnovo današnje slovenščine. V srednjem veku je bila rezijanščina del koroške skupine slovenskih narečij. Od 15. stoletja dalje, po priključitvi Furlanije s strani Beneške republike, so se odnosi med Rezijo in Koroško ohladili. Rezijani so se usmerjali proti jadranski obali. S časom je rezijanščina razvila štiri različice: Solbica, Osoanë, Njïwa in Bila. Narečje se je večinoma prenašalo ustno. Od 18. stoletja so ga začeli tudi zapisovati: molitve, nauki, pridige, zlasti po zaslugi rezijanskih duhovnikov, ki so službovali v Reziji po 17. stoletju. Od 70. let 20. stoletja do danes se je zvrstilo veliko pobud za ohranjanje rezijanščine, tudi na osnovi zakona o zaščiti jezikovnih manjšin v Italiji. Državni zakoni namreč uvrščajo Rezijo v obmejno območje Dežele Furlanije Julijske krajine, kjer je zgodovinsko naseljena slovenska jezikovna manjšina.
Perché il resiano è un dialetto sloveno?

La storia

I Resiani, come tutti gli Sloveni, derivano dagli Slavi alpini (una componente degli slavi meridionali) che nell’alto Medioevo, circa tra il 625 ed il 631 d.C., si insediarono anche nella Valle del Fella, compresa Rezija/Resia, spingendosi fino in Carnia. All’epoca queste genti fondarono il primo stato slavo, la Carantania che comprendeva l’attuale Carinzia, la Slovenia ed i territori in Friuli occupati dagli slavi fino al “limes” longobardo. Questo era il sistema difensivo costruito dai Longobardi lungo la linea pedemontana orientale del Friuli costituito da luoghi fortificati e castelli dislocati in modo da chiudere l’accesso alla pianura friulana - Ducato longobardo in Italia - e dalle vallate alpine. Il centro politico della Carantania era in Carinzia nei pressi del noto santuario di Maria Saal vicino a Klagenfurt/Cjuvac dove avveniva l’investitura del principe/knëž che lo governava. Tuttavia la zona era già conosciuta e frequentata anche in epoca antica. Dal tardo Medioevo e per tutta l’Era Moderna la vallata dipese principalmente dalla millenaria abbazia di San Gallo in Mužac/Moggio Udinese. Questa fu fondata nel 1085 dal patriarca di Aquileia Swatobor, più conosciuto con il nome di Federico e unico patriarca slavo del Patriarcato aquileiese, a seguito della donazione da parte del conte Kocelj/Cacellino del feudo di Mužac/Moggio, di cui faceva parte il bacino del Fella compresa la Val Resia. Con la fondazione dell’abbazia mosacense anche tutto il territorio della Val Resia fu sottoposto alla giurisdizione della stessa e la cura d’anime fu affidata ai monaci benedettini con a capo un abate residente. Essi provvedevano direttamente alla cura dei paesi sottoposti alla giurisdizione abbaziale e assistevano in loco la popolazione. Dopo il periodo della Patria del Friuli (1077 - 1420) durante il quale questa unità amministrativa, politico-religiosa era amministrata dai Patriarchi di Aquileia, il feudo di Moggio in epoca veneziana (1420 - 1797) era guidato da un abate non residente, detto commendatario, rappresentato localmente da un governatore. L’abbazia fu soppressa nel 1773 dal Senato Veneto che decreto cosi la fine, in loco, del lungo periodo feudale. In epoca contemporanea, dopo i brevi periodi della monarchia asburgica, del regno napoleonico d’Italia (durante il quale, nel 1805, venne istituito l’attuale Comune di Resia) e dell’impero austriaco, dal 1866, Rezija/Resia, come il Friuli fu annessa al Regno d’Italia.

Il dialetto resiano

A Resia si parla il resiano, dialetto appartenente alla famiglia dei dialetti sloveni, in particolare, oggi, dei dialetti del Litorale/Primorsko. Lo sloveno e una delle lingue slave meridionali. Il resiano si e sviluppato dallo stesso slavo alpino che sta alla base dello sloveno di oggi. Nel Medioevo il resiano faceva parte del raggruppamento dialettale sloveno detto carinziano. Dal XV secolo in poi, dopo l’annessione del Friuli alla Repubblica di Venezia i legami di Resia con la Carinzia si indebolirono a favore invece di quelli verso il litorale adriatico. Del resiano, nel tempo, si sono sviluppate quattro principali varianti: di Stolvizza/Solbica, Oseacco/Osoanë, Gniva/Njïwa e San Giorgio/Bila. Il dialetto si e trasmesso prevalentemente in forma orale. Dal XVIII secolo si hanno i primi scritti in dialetto: preghiere, dottrine, canti e prediche, che sono soprattutto opera dei sacerdoti resiani operanti a Resia dal XVII secolo. Dagli anni Settanta del XX secolo ad oggi sono in atto molte iniziative volte alla conservazione del resiano grazie anche alle leggi di tutela delle minoranze linguistiche storiche presenti in Italia. Resia e infatti inserita, secondo le leggi statali, tra i comuni della fascia confinaria della Regione Friuli Venezia Giulia ove e storicamente insediata la minoranza linguistica slovena.

2 commenti:

  1. Ottimo - zelo lepo Sandro Quaglia !!!

    RispondiElimina
  2. Linguisticamente e culturalmente e storicamente e geneticamente i Resiani sono stati per 14 secoli sempre ben distinti dagli Sloveni. La lingua Resiana, che è slava arcaica, è stata catalogata solo nel 2007 come dialetto sloveno (L. R. 205) e, come suole, conoscere il contesto è fondamentale per capire la gravità della situazione: utile sarebbe un approccio critico di disamina del sistema dell'erogazione dei contributi a favore della minoranza slovena in F-VG. Fu ingenuo aderire alla 38/2001 nella speranza di un rilancio della vallata; l'aggressiva appropriazione culturale che ne è conseguita ha incontrato l'opposizione pressoché totale (>95% su una popolazione inferiore ai 1000 abitanti VS un 3% che si definisce sloveno - senza averlo peraltro ancora legittimamente provato) dei Resiani, che non solo si identificano slavi - italiani, ma da anni combattono l'imperialismo culturale di quella che, per quanto facoltosa, è solo una piccola minoranza nazionalista Slovena.

    RispondiElimina