Di Mariagiulia Pagon
Je bluo lieto 568, kar so tle paršli Langobardi an v Čedadu ustanovil svojo parvo kneževino. Kakih stuo liet potle so se spopadli z drugim ljudstvom, s Slovani, ki so bli paršli na telem območju preko Alp. Takuo, ki piše Pavel Diakon v Historia Langobardorum, so se Langobardi an Slovani trikrat spopadli. Parvi krat okuole lieta 664 v kraju Broxas, blizu Špietra, drugi krat na začetku 8. Stoletja, tretji krat pa okuole lieta 720.
V tistim cajtu se je tudi oblikovala kulturna an jezikovna podoba ciele Benečije od Kanalske doline an Rezije do Terske an Karnajske doline, Nediških dolin an rieke Idarje. Na prehodu s parvega v drugo tisočlietje krščanske ere so tela ozemlja pripadala Oglejskemu patriarhatu (1077-1420), feudalni državi, ki je bla an part Svetega rimskega cesarstva. Že tekrat je organizacija telih skupnosti temeljila na ozemeljskih enotah, ki so vključevale vič družin. Upravljali so jih družinski poglavarji, ki so se kupe zbieral za odločit stvari, ki so tikale celo skupnost, na čelu telih srečanj je biu an župan. V tistem cajtu so imieli tudi avtonomijo za sodit če se je zgodiu kajšan umor. Ustanovili so banko v Landarju an Miersi. Sodil so dekani od vasi (tekrat so bile to ville) ob prisotnosti gastalda, ki je zastopu sriednjo oblast, an zapisnikarja. Beneška republika (1420-1797) je potardila tovrstno upravo an Slovanom priznala še druge privilegije (nič davkov, nič služenja vojaškega roka an nič sodelovanja pri gradnji obrambnih objektov), za lon pa so muorli varvat mejne prelaze, ki so omogočal dostop “a parte Imperii” (iz dela Cesarstva) v dolini Soče an rieke Idarje. Tela teritorialna enota, kateri so bli dal ime Schiavonia (dežela Slovanov) an sta jo sestavljala dva okraja ali sodolini, Landar an Miersa, je bila celuo upravno ločena od Patrie del Friuli. Tuole je parpomagalo, de se nie zgubilo sloviensko narečje. Šele francuoska administracija, ki so jo postavlli po prihodu Napoleonovih čet (1797), je podarla ta sistem an nastavla občine an sodišča v modernem smislu. Novi sistem so obdaržale tudi avstrijske oblasti, ki so paršle po Francuozem po zatonu Napoleonove slave an po Dunajskem kongresu (1815), ki je nazaj postavu staro oblast. Duh italijanskega Risorgimenta an novice o vojnah za osvoboditev Italije (1848, 1859) so se začeli šeriti tudi po Beneški Sloveniji, pa krajani so se poklonili novi državi, ker so upali, so se troštali, de jim bojo spet priznal tisto avtonomijo, ki so jo imiel pod Beneško republiko. Tuole pa se nie zgodilo. Obratno, oblast je začela močno kampanjo za asimilacijo Slovencev za jim stuort zgubit jizik an kulturo.
Parva svetovna vojna, ujska (1915-1918) je pomenila za Beneško Slovenijo pravo socialno an ekonomsko uničenje, ki se je ponovilo še ankrat tudi v cajtu druge svetovne vojne. Nastop fašizma je poostriu napetosti med oblastmi an ljudi. Avgusta lieta 1933 Mussolini je prepoviedu nucat slovienski jizik v cierkvah Benečije. Slovienski duhovniki, ki so tle služil, so se s pomočjo monsinjorja Ivana Trinka uparli telemu ukazu, škofijske oblasti pa so se uklonile. V drugi svetovni vojni je beneška skupnost po dvajsetih lietih zatiranja doživiela novo tragedijo. Teška dediščina telih konfliktu je močnuo bremenila lieta po drugi svetouni ujski. Nasprotovala je na vso muoč, de tela naša skupnost bo kulturno an družbeno rasla v smer tradicionalne slovenske kulture. V Italiji, an tudi v nekaterih krajih Furlanije je gospodarski razcvet ustvarjau nova delovna mesta an bogatijo, le grede pa je Benečija doživljala množično izseljevanje: beneški ljudje so hodil po sviete "s trebuhom za kruhom".
Zgodovina
Za časa barbarskih vdorov so se ljudje začeli premikati v nasprotno smer: ljudstva iz Severne in Srednje Evrope so se pomikala proti Apeninskem polotoku. Leta 568 so se tu pojavili Langobardi in v Čedadu ustanovili svojo prvo kneževino. Že kakih sto let pozneje so se spopadli z drugim ljudstvom, s Slovani, ki so se bli naselili na območju preko Alp. Tako kot pripoveduje Paolo Diakon v delu Historia Langobardorum, so se z njimi trikrat spopadli: prvič okoli leta 664 v kraju Broxas, drugič v začetku 8. Stoletja, tretjič pa okrog leta 720.
V tem obdobju se je tudi oblikovala kulturna in jezikovna podoba Benečije vse od Kanalske doline in Rezije do Terske in Karnajske doline, Nadiških dolin in reke Idrije. Na prehodu iz prvega v drugo tisočletje krščanske ere so ta ozemlja pripadala Oglejskemu patriarhatu (1077-1420), fevdalni državi, ki je bila del Svetega rimskega cesarstva. Že takrat je organiziranost teh skupnosti temeljila na ozemljskih enotah, ki so vključevale več družin in so upravljali družinski poglavarji. Ti so se zbirali na skupščinah, ki jim je predsedoval župan. V tisti čas sega tudi avtonomija sodstva, ki je imelo z banko v Landarju in Miersi pristojnost sojenja tudi v primeru umora. Sodili so dekani vasi (takrat so bile to ville) ob prisotnosti gastalda, ki je zastopal osrednjo oblast, in zapisnikarja. Beneška republika (1420-1797) je potrdila tovrstno upravo in Slovanom dodelila še druge privilegije (oprostite od davkov, od služenja vojaškega roka in od sodelovanja pri gradnji obrambnih objektov), ti pa so v zameno varovali mejne prelaze, ki so omogočali dostop “a parte Imperii” (iz dela Cesarstva) v dolini Soče in reke Idrije. Ta teritorialna enota, ki so jo nazivali Schiavonia (dežela Slovanov) in sta jo sestavljala dva okraja ali sodolini, Landar in Miersa, je bila celo upravno ločena od Patrie del Friuli. Osrednje oblasti Beneške republike so celo nasprotovale vsakemu poskusu, da bi se tovrstna uprava omalovaževala al delegitimirala. Šele francoska administracija, ki je bila vzpostavljena takoj po prihodu Napoleonovih čet (1797), je porušila ta sistem in uvedla občine in sodišča v modernem smislu. Novi sistem so obdržale tudi avstrijske oblasti, ki so nasledile Francozom po zatonu Napoleonove slave in po Dunajskem kongresu (1815), ki je ponovno ustoličil staro oblast. Duh italijanskega Risorgimenta in vesti o vojnah za osvoboditev Italije (1848, 1859) so se začeli širiti tudi po Beneški Sloveniji, vendar je na naklonjenost krajanov novi državi vplivalo predvsem upanje, da bi se jim lahko ponovno priznala nekdanja avtonomija, ki so jo uživali pod Beneško republiko. Upe pa je kmalu nasledilo razočaranje. Ob koncu tretje vojne za neodvisnost Italije (1866) ne le, da ni prišlo do ponovne uvedbe nekdanjih privilegijev, oblast se je celo lotila intenzivne kampanje za asimilacijo Slovencev in za izkoreninjenje njihovega jezika in kulture.
Prva svetovna vojna (1915-1918) je pomenila za Beneško Slovenijo pravo uničenje tako zaradi množične prisotnosti vojsk kakor tudi zaradi tega, ker se je znašla v objemu prve bojne črte in obrambnih linij, ki jih je vzpostavila italijanska vojska. Nastop fašizma je poostril napetosti med oblastmi in prebivalstvom predvem gle rabe slovenskega jezika. Avgusta 1933 je bila na zahtevo Mussolinija prepovedana raba slovenskega jezika v cerkvah Benečije. Krajevna duhovščina se je pod vodstvom msgr. Ivana Trinka uprla temu okazu, škofijske oblasti pa so se uklonile, češ da se je s tem mogoče izogniti še hujšem zlu. V drugi svetovni vojni je beneška skupnost po dvajsetih letih zatiranja doživela novo gorje in tragedije. Teška dediščina teh konfliktov je močno bremenila povojno obdobje in preprečevala kulturno ter družbeno rast skupnosti v smer tradicionalne slovenske kulture. V Italiji in tudi v nekaterih predelih Furlanije je gospodarski razcvet ustvarjal nova delovna mesta in blaginjo, medtem ko je Benečija doživljala množično izseljevanje.
Za časa barbarskih vdorov so se ljudje začeli premikati v nasprotno smer: ljudstva iz Severne in Srednje Evrope so se pomikala proti Apeninskem polotoku. Leta 568 so se tu pojavili Langobardi in v Čedadu ustanovili svojo prvo kneževino. Že kakih sto let pozneje so se spopadli z drugim ljudstvom, s Slovani, ki so se bli naselili na območju preko Alp. Tako kot pripoveduje Paolo Diakon v delu Historia Langobardorum, so se z njimi trikrat spopadli: prvič okoli leta 664 v kraju Broxas, drugič v začetku 8. Stoletja, tretjič pa okrog leta 720.
V tem obdobju se je tudi oblikovala kulturna in jezikovna podoba Benečije vse od Kanalske doline in Rezije do Terske in Karnajske doline, Nadiških dolin in reke Idrije. Na prehodu iz prvega v drugo tisočletje krščanske ere so ta ozemlja pripadala Oglejskemu patriarhatu (1077-1420), fevdalni državi, ki je bila del Svetega rimskega cesarstva. Že takrat je organiziranost teh skupnosti temeljila na ozemljskih enotah, ki so vključevale več družin in so upravljali družinski poglavarji. Ti so se zbirali na skupščinah, ki jim je predsedoval župan. V tisti čas sega tudi avtonomija sodstva, ki je imelo z banko v Landarju in Miersi pristojnost sojenja tudi v primeru umora. Sodili so dekani vasi (takrat so bile to ville) ob prisotnosti gastalda, ki je zastopal osrednjo oblast, in zapisnikarja. Beneška republika (1420-1797) je potrdila tovrstno upravo in Slovanom dodelila še druge privilegije (oprostite od davkov, od služenja vojaškega roka in od sodelovanja pri gradnji obrambnih objektov), ti pa so v zameno varovali mejne prelaze, ki so omogočali dostop “a parte Imperii” (iz dela Cesarstva) v dolini Soče in reke Idrije. Ta teritorialna enota, ki so jo nazivali Schiavonia (dežela Slovanov) in sta jo sestavljala dva okraja ali sodolini, Landar in Miersa, je bila celo upravno ločena od Patrie del Friuli. Osrednje oblasti Beneške republike so celo nasprotovale vsakemu poskusu, da bi se tovrstna uprava omalovaževala al delegitimirala. Šele francoska administracija, ki je bila vzpostavljena takoj po prihodu Napoleonovih čet (1797), je porušila ta sistem in uvedla občine in sodišča v modernem smislu. Novi sistem so obdržale tudi avstrijske oblasti, ki so nasledile Francozom po zatonu Napoleonove slave in po Dunajskem kongresu (1815), ki je ponovno ustoličil staro oblast. Duh italijanskega Risorgimenta in vesti o vojnah za osvoboditev Italije (1848, 1859) so se začeli širiti tudi po Beneški Sloveniji, vendar je na naklonjenost krajanov novi državi vplivalo predvsem upanje, da bi se jim lahko ponovno priznala nekdanja avtonomija, ki so jo uživali pod Beneško republiko. Upe pa je kmalu nasledilo razočaranje. Ob koncu tretje vojne za neodvisnost Italije (1866) ne le, da ni prišlo do ponovne uvedbe nekdanjih privilegijev, oblast se je celo lotila intenzivne kampanje za asimilacijo Slovencev in za izkoreninjenje njihovega jezika in kulture.
Prva svetovna vojna (1915-1918) je pomenila za Beneško Slovenijo pravo uničenje tako zaradi množične prisotnosti vojsk kakor tudi zaradi tega, ker se je znašla v objemu prve bojne črte in obrambnih linij, ki jih je vzpostavila italijanska vojska. Nastop fašizma je poostril napetosti med oblastmi in prebivalstvom predvem gle rabe slovenskega jezika. Avgusta 1933 je bila na zahtevo Mussolinija prepovedana raba slovenskega jezika v cerkvah Benečije. Krajevna duhovščina se je pod vodstvom msgr. Ivana Trinka uprla temu okazu, škofijske oblasti pa so se uklonile, češ da se je s tem mogoče izogniti še hujšem zlu. V drugi svetovni vojni je beneška skupnost po dvajsetih letih zatiranja doživela novo gorje in tragedije. Teška dediščina teh konfliktov je močno bremenila povojno obdobje in preprečevala kulturno ter družbeno rast skupnosti v smer tradicionalne slovenske kulture. V Italiji in tudi v nekaterih predelih Furlanije je gospodarski razcvet ustvarjal nova delovna mesta in blaginjo, medtem ko je Benečija doživljala množično izseljevanje.
Breve storia della Benecia
La prima e unica testimonianza dell’arrivo degli Slavi nelle Valli del Natisone è la Historia Langobardorum del cividalese Paolo Diacono, che permette di collocare lo stanziamento degli Slavi in Slovenia e nelle aree ai confini del ducato longobardo di Cividale a cavallo tra il VI e il VII secolo. A seguito degli scontri avvenuti tra il 664 e il 720 d.C., Longobardi e Salvi indicarono infine il confine tra i due territori nell’antica linea fortificata lungo la pedemontana orientale del Friuli.
Quest’epoca segna la definizione culturale e linguistica della Slavia friulana, che oltre alle Valli del Natisone comprende la Val Canale, Resia e la Valle del Torre. Tra il primo e il secondo millennio le terre degli Slavi entrarono a far parte, dal punto di vista amministrativo, del Patriarcato di Aquileia (1077-1420), uno stato feudale del Sacro Romano Impero. A quest’altezza cronologica l’organizzazione civile delle comunità slavofone si basava su circoscrizioni territoriali che riunivano più famiglie amministrate dai capifamiglia riuniti in assemblea sotto la presidenza di uno župan; un altro privilegio per gli Slavi delle Valli del Natisone era l’autonomia giudiziaria di cui godevano con l’istituzione delle Banche di Antro e Merso, che giudicavano anche in caso di omicidio. La Repubblica di Venezia (1420-1797) confermò questo tipo di amministrazione ed allargò l’autonomia degli “Schiavoni”, ampliandone i privilegi in cambio della guardia dei passi confinari che portavano a parte imperii (ossia nelle Valli dell’Isonzo e del Judrio). La Schiavonia, formata dalle due contrade di Antro e Merso, era separata anche dalla Patria del Friuli e le autorità centrali venete sostennero questo tipo di amministrazione che ebbe conseguenze positive per quanto riguarda il mantenimento della parlata slovena. Proprio a partire dal periodo di appartenenza alla Repubblica di Venezia risale il nominativo Benecia (in sloveno, infatti, Venezia è Benetke) per indicare il territorio comprensivo delle Valli del Natisone e del Torre. Fu solo nel 1797, con l’arrivo delle truppe napoleoniche, che l’amministrazione francese introdusse i moderni comuni e tribunali, sistema che venne confermato dalle autorità del Regno austriaco dopo il Congresso di Vienna che, nel 1815, sancì il ritorno al vecchio regime. Agli Sloveni del Natisone non furono riconosciuti gli antichi diritti goduti sotto la Repubblica di Venezia; nemmeno l’annessione al Regno d’Italia, avvenuta nel 1866 al termine delle Guerre d’Indipendenza che scandirono i Risorgimento, portò al ripristino degli antichi privilegi, mentre venne messa in atto una campagna di assimilazione e di cancellazione della lingua e della cultura slovena.
La Prima Guerra Mondiale (1915-1918) ebbe effetti devastanti sulla compagine socio-economica delle Valli del Natisone. Altre sofferenze e altra distruzione si abbatterono sulla Slavia friulana durante la Seconda Guerra Mondiale e gli anni della Resistenza (1939-1945); l’eredità dei conflitti (compresa l’opera di italianizzazione voluta da Mussolini) condizionò gli anni del dopoguerra e impedì una crescita culturale e sociale della comunità secondo le tradizioni linguistiche e culturali; inoltre le Valli del Natisone furono colpite da un pesante fenomeno migratorio, inaugurando il trend negativo nella conta della popolazione.
La prima e unica testimonianza dell’arrivo degli Slavi nelle Valli del Natisone è la Historia Langobardorum del cividalese Paolo Diacono, che permette di collocare lo stanziamento degli Slavi in Slovenia e nelle aree ai confini del ducato longobardo di Cividale a cavallo tra il VI e il VII secolo. A seguito degli scontri avvenuti tra il 664 e il 720 d.C., Longobardi e Salvi indicarono infine il confine tra i due territori nell’antica linea fortificata lungo la pedemontana orientale del Friuli.
Quest’epoca segna la definizione culturale e linguistica della Slavia friulana, che oltre alle Valli del Natisone comprende la Val Canale, Resia e la Valle del Torre. Tra il primo e il secondo millennio le terre degli Slavi entrarono a far parte, dal punto di vista amministrativo, del Patriarcato di Aquileia (1077-1420), uno stato feudale del Sacro Romano Impero. A quest’altezza cronologica l’organizzazione civile delle comunità slavofone si basava su circoscrizioni territoriali che riunivano più famiglie amministrate dai capifamiglia riuniti in assemblea sotto la presidenza di uno župan; un altro privilegio per gli Slavi delle Valli del Natisone era l’autonomia giudiziaria di cui godevano con l’istituzione delle Banche di Antro e Merso, che giudicavano anche in caso di omicidio. La Repubblica di Venezia (1420-1797) confermò questo tipo di amministrazione ed allargò l’autonomia degli “Schiavoni”, ampliandone i privilegi in cambio della guardia dei passi confinari che portavano a parte imperii (ossia nelle Valli dell’Isonzo e del Judrio). La Schiavonia, formata dalle due contrade di Antro e Merso, era separata anche dalla Patria del Friuli e le autorità centrali venete sostennero questo tipo di amministrazione che ebbe conseguenze positive per quanto riguarda il mantenimento della parlata slovena. Proprio a partire dal periodo di appartenenza alla Repubblica di Venezia risale il nominativo Benecia (in sloveno, infatti, Venezia è Benetke) per indicare il territorio comprensivo delle Valli del Natisone e del Torre. Fu solo nel 1797, con l’arrivo delle truppe napoleoniche, che l’amministrazione francese introdusse i moderni comuni e tribunali, sistema che venne confermato dalle autorità del Regno austriaco dopo il Congresso di Vienna che, nel 1815, sancì il ritorno al vecchio regime. Agli Sloveni del Natisone non furono riconosciuti gli antichi diritti goduti sotto la Repubblica di Venezia; nemmeno l’annessione al Regno d’Italia, avvenuta nel 1866 al termine delle Guerre d’Indipendenza che scandirono i Risorgimento, portò al ripristino degli antichi privilegi, mentre venne messa in atto una campagna di assimilazione e di cancellazione della lingua e della cultura slovena.
La Prima Guerra Mondiale (1915-1918) ebbe effetti devastanti sulla compagine socio-economica delle Valli del Natisone. Altre sofferenze e altra distruzione si abbatterono sulla Slavia friulana durante la Seconda Guerra Mondiale e gli anni della Resistenza (1939-1945); l’eredità dei conflitti (compresa l’opera di italianizzazione voluta da Mussolini) condizionò gli anni del dopoguerra e impedì una crescita culturale e sociale della comunità secondo le tradizioni linguistiche e culturali; inoltre le Valli del Natisone furono colpite da un pesante fenomeno migratorio, inaugurando il trend negativo nella conta della popolazione.
Nessun commento:
Posta un commento