sabato 22 aprile 2017

Štorja od Plocave hiše ta-na Solbici – Sede muzea od tih rozajanskih judi Pärwa pärt.

A Cura del Circolo Rozianskij Dom

Ti pärvi, stari dokumintavi tu ka so napïsani jïmana od tih rozajanskih vasi so od 13 šekula. Tu-w timu starejšimu dokumintu (1240) tu ka to jë napisanu te pärvi vijäč da "Resia" se laja pa da tu-w "Census in Resia superiori" da muć hiš jë bilu tu-w wsakih vasäh: tu-w Bili 12, tu-w Osojanah 6, ta-na Solbici 3, ta-na Njïvi 2 anu ta-na Ravanci 1. Wsaki "maso" mël sviga göspudja ‘massarium’ tu ka an jë živil ziz njaga famejo. Od isëh
pärvih hiš počasu so se naredile väsi anu ta-na Solbici ta stara pärt vase to jë ta pärt ka šćalë näšnji din se rače da Väs. Tu-w Wase, ito ka näšnji din se račë da ta-na Wortë, lëta 1746 no nuć ka jë bila hüda ura, jë se prëdärl öblak anu to pajalu wkrej cirkuw anu pa hïše, ka so bile ito blïzu. To pajalu wsë nu w potök.
Cirkuw jë bila narëd lëta 1628 anu nji te sveti to jë bil wžë itadej Sveti sin Karlö Boromejski (1538 - 1584) anu isa cirkuw ma bi bila ito blïžu pokej ka tu-w numu dokumintu od lëta 1642 to jë napïsanu, da cirkuw jë bila "ai piedi della vila" to prïdë rićet ito ka pučnüwala väs, tekoj to jë pa näšnji din. Za wbranit väs jë bila narëd po itin pa rošta, ka na šćalë se vïdi. Tu-w tih hïšah, ka so bile ostale ito blïzu so žïvili jüdi dardu potresa anu dopo ni so je walili zajtö ka ni so bile scipjane. Od isëh hiš se mörë vïdët näšnji din no višklažano pënć, ka na jë ģana bliïzu krïža, ka spomenja, da ninki nur ito jë bila cirkuw. Po isin se jë zbralu naredit cirkuw na te krej vase bojë sigur, ta-na skali anu itaku se jë pöčalu narejat hiše pa ta-na Lazu.
Ta-na Solbici tu-w timu 18 šekulu jë bila spet na drüga vilïka šköda. Isö jë bil napïsal te njïvaški jëru Andrea Cos, ka an jë bil jëru ta-na Ravanci od lëta 1745 dardu lëta 1783, tu-w tin lïbrinu, ka jë tu-w carkvë, tu ka so napïsani jüdi ka so se kärstili anu itï ka so bili pudģani. Isö an jë bil napïsal 21 din žužuladörja lëta 1755.
Itaku to jë napïšanu: “di sera al ave Maria” Solbica “fu incendiata d’un fulmine, che casco sopra la casa d’Antonio Negro detto Hoisca”. To stalu no oro, ka ogonj jë bil ponitäl wso väs. Hïša tu ka jë bil se jel ogonj jë bila tej to jë napïsanu tu-w itin dokumintu “in loco detto dulina”. Šćalë näšji din itö mëstu to jë tej itadej “cono della villa da levante” anu to se klïčë da ‘Dolina’. Rüdi tu-w isimu dokumintu se laja da “la villa di n. 87 particolari”, ka to prïdë rićet da jë bilu 87 hïš anu hïše so bile pukrïte ziz slamo anu da wsa väs jë bila se ponitila “col peggio che non ebbero tempo di poter esportar/la maggior parte/ la minima cosa de mobili, cosi che la povera gente resto priva non solo d’abitazioni, ma “anco di tutta la vetovaglia”. To prïdë rićet, da jüdi so bili ostali skorë praz nikar. Zadnji din žužuladörja lëta 1755 sulbičanavi so se spravili ito ka ni so mëli nawado se spravit za vïdët ka dëlat. Iti din ni so dali čris Toniju Renginu anu Meniju Odomu, da to pujde nu w Banitke barat, da ni jin pomagajtë naredit hïše. To jë od itadej ka to jë se pöčalu narejat hiše tu-w Kikijë anu ta-na Lazu. Tu-w numu staramu dokumintu, ka jë se napïsal 19 dnuw novembarja itagä lëta se mörë lehku lajät, da göspudji tu-w Banitkah so pomagali anu so dali sulbičanan no pärwo pärt bečuw za si naredit hïše anu no nöwo cirkuw anu za küpit dan zwun. Se vi da Banitka so pomagale Solbici dwakrat anu isö pa zawöjo ka Solbica jë bila blïzu kunfïna anu jüdi so mëli pa warwat kunfïn anu to nï bilu za zapüstit väs.

Zgodovina Plocave hiše na Solbici – Sedež muzeja rezijanskih ljudi
Prvi del.


Prvi dokumenti, ki omenjajo imena posameznih rezijanskih vasi, segajo v 13. stoletje. Najstarejši (urbar iz leta 1240), kjer je prvič uporabljena beseda Rezija, opisuje, v "Census in Resia superiori", za vsako takratno vas število takrat obstoječih posestev: Bila je imela 12 posestev, Osojane 6 posestev, Solbica 3 posestva, Njiva 2 posestvi, Ravanca 1 posestvo. Ta posestva so bila odvisna od kmeta, imenovanega massarius in njegove številne družine. Posestva so predstavljala celico fevdalne kmečke organiziranosti. Iz teh posameznih kmetij se je sčasoma razvilo pravo urbano tkivo, ki se je v Solbici razvilo na območju t.i. Vesi (vasi). Del tega območja, ki se nahaja v kraju ta-na Worte, je leta 1746 poplavil Suhi Potok, na zahodu Solbice. Potok je porušil pobočje in sprožil zemeljski plaz, ki je poleg hiš uničil tudi vaško cerkev, ki je bila zgrajena leta 1628 in posvečena sv. Karlu Boromejskemu in se je nahajala, tako kot to dokazuje rokopis iz leta 1642, ob vznožju vasi, kjer se še danes začenja vas. Ostali objekti, ki jim je ta tragični dogodek prizanesel, so bili zavarovani z obsežno rošto, ki obstaja še danes, in naseljeni do potresa iz leta 1976, ko so bili hudo poškodovani in nato porušeni. Od delov teh stavb, ki so jih uporabili za ureditev današnjega trga brusačev, je danes viden obdelan kamen, ki leži ob vznožju križa, ki spominja na staro sveto stavbo.
Po poplavi so cerkev zgradili na varnejšem območju. Ob cerkvi se je razvil nov del vasi, t.i. Laz. Temelje cerkve in okoliških hiš so postavili na trden kamen. V drugi polovici 18. stoletja je vas prizadel nov tragični dogodek, o katerem imamo na voljo več pričevanj, med drugim tudi opis duhovnika Andree Cosa, ki je služboval v Reziji med letoma 1745 in 1783. Zgodba je vključena v 2. del knjige o krstih in pokopih, ki je shranjena v arhivu župnije sv. Marije Vnebovzete v Reziji, in nosi datum 21. julija 1755. Tistega dne “zvečer, ob zdravi Mariji”, je na Solbico “padla strela, ki je poškodovala hišo Antonia Negra imenovanega Hoisca”. Požar se je takoj razširil na okoliške hiše in “v eni uri” zajel vso vas. Iz zgoraj omenjene kronike izhaja, da se je hiša, na katero je padla strela, nahajala v predelu “dulina”. še danes toponim dolina označuje del naselja Ves, ki je takrat bil “zaključni del vasi na vzhodu”. V omenjeni kroniki je tudi zapisano, da je “vas sestavljena iz 87 stavb”, ki so bile takrat prekrite s slamo, in da je bila vas popolnoma uničena do take mere, da “prebivalci niso imeli časa odnesti večji del ali vsaj nekaj pohištva, tako da so reveži ostali ne samo brez doma, ampak tudi predmetov”. Po požaru je Občina Solbica v četrtek, 31. julija 1755, zbrala skupščino družinskih poglavarjev (vicinia), da bi se dogovorili kako naprej. Skupščina se je odločila, da pooblasti Antonia Buttola Rengo in Domenica pokojnega Giovanni Buttola Odam, naj se odpravita v Benetke in zaprosita doža za denarne prispevke, s katerimi bi lahko vaške družine obnovile svoje hiše. Takrat, to se pravi po teh dveh naravnih nesrečah, so bile hiše večinoma zgrajene v vaških predelih Kikej in Laz.
Iz beneškega pisma z dne 19. novembra 1755 vemo, da je Senat Beneške republike dodelil prvi obrok zahtevane pomoči prebivalcem Solbice. Prispevek so namenili za obnovo hiš in sorazmerno tudi za razširitev današnje cerkve ter nakup novega zvona. Beneška republika je torej pomagala Solbici celo dvakrat in to zato, ker je ta vas ležala ob meji Beneške republike in je bila strateško pomembna, saj so njeni prebivalci nadzorovali mejo in republika si ni smela privoščiti, da bi jih zapustila.

Storia della casa Ploc a Stolvizza – Sede del Museo della Gente della Val Resia
Prima parte.


I primi documenti che riportano la denominazione dei singoli paesi della Val Resia risalgono al XIII secolo. Il piu antico (l’ urbario del 1240), dove viene usato per la prima volta il nome Resia, descrive, nel “Census in Resia superiori”, per ogni localita della vallata il numero di masi all’epoca esistenti: San Giorgio / Bila aveva 12 masi, Oseacco / Osoane 6 masi, Stolvizza/ Solbica 3 masi, Gniva / Njiwa 2 masi, Prato / Ravanca un maso. Questi masi facevano riferimento al contadino detto massarius e alla sua famiglia che poteva contare molte persone e rappresentavano le cellule della struttura economica rurale di tipo fuedale. Da queste singole fattorie nel corso dei secoli si sviluppo un tessuto urbano articolato che, per quanto riguarda Stolvizza, ha la sua origine nella parte della frazione chiamata, in dialetto resiano, Ves, appunto ‘paese’.
Parte dello stesso, ovvero la porzione posta in localita ta-na Worte, fu subissato a causa di un violento nubifragio e la conseguente piena del vicino Suhi Potok / Rio Secco, ad ovest di Stolvizza, che nel 1746 erose il versante e provoco una frana. Oltre alle case venne distrutta anche la chiesa della borgata costruita nel 1628 e dedicata a San Carlo Borromeo che si trovava, come documentato in un manoscritto risalente al 1642 “ai piedi della villa” ovvero dove iniziava e tuttora inizia il paese. Le costruzioni risparmiate da quel tragico evento, messe in sicurezza come il resto del paese da una grande opera di difesa fluviale detta rosta veneziana (diga in pietrame), costruita nel 1750 e ancora esistente, erano abitate fino ai terremoti del 1976 quando vennero gravemente lesionate ed in seguito demolite. Di questi manufatti, riutilizzati in parte per la sistemazione dell’attuale Piazza dell’Arrotino, rimane oggi visibile soprattutto una pietra lavorata di portale, posizionata alla base del crocifisso che ricorda l’antico edificio sacro. Dopo questo fortunale, la chiesa fu costruita in posizione più sicura dando avvio ad un nuovo nucleo del paese, denominato Les, dalla base toponomastica slovena Laz, che cominciava all’epoca a formarsi. La chiesa e le nuove abitazioni vennero realizzate con le fondamenta sulla roccia. A meta del XVIII secolo, il borgo ebbe a subire un’altro evento nefasto che e ben documentato grazie anche ad una cronaca di don Andrea Cos, curato di Resia dal 1745 al 1783, che troviamo nel Libro dei battesimi e delle sepolture II Volume, conservato nell’archivio della pieve di Santa Maria Assunta di Resia. La cronaca e datata 21 luglio 1755. In quel giorno “di sera al ave Maria” Stolvizza “fu incendiata d’un fulmine, che casco sopra la casa d’Antonio Negro detto Hoisca”. Questo incendio si propago rapidamente ed “in termine d’un ora” danneggio il paese. La casa dalla quale si innesco il rogo, come si evince dalla memoria sopra citata, si trovava “in loco detto dulina”. Il toponimo dolina indica tuttoggi una localita del borgo Ves, che all’epoca era il “cono della villa da levante” ovvero dove terminava, ad est, il paese. Inoltre dalla medesima nota apprendiamo che “la villa di n. 87 particolari” ovvero il paese composto da circa 87 costruzioni, che all’epoca erano coperte con la paglia, fu completamente distrutto dalla fiamme “col peggio che non ebbero tempo di poter esportar/ la maggior parte/ la minima cosa de mobili, cosi che la povera gente resto priva non solo d’abitazioni, ma anco di tutta la vetovaglia”. Pertanto risulta chiaro che la popolazione non aveva piu case e rimase pressoche senza nulla. A seguito dell’incendio, giovedi 31 luglio 1755, il comune di Stolvizza raduno, come era usanza, l’assemblea dei capi famiglia del paese, detta vicinia, per discutere sul da farsi. In tale occasione fu deliberato di delegare Antonio Buttolo Renga e Domenico fu Giovanni Buttolo Odam a recarsi a Venezia per chiedere al doge l’elargizione di un sussidio alle famiglie sinistrate per rifare la propria casa. Fu in questo periodo, ovvero dopo i due sinistri che, in buona parte, le nuove costruzioni del paese furono realizzate nei borghi di Kikej e Les. Da una ducale veneta, datata 19 novembre 1755, sappiamo che una prima rata di quell’aiuto economico richiesto fu effettivamente concessa alla popolazione di Stolvizza / Solbica dal Senato della Repubblica. Quel contributo fu destinato alle famiglie per la ricostruzione delle case e proporzionalmente anche all’ampliamento dell’attuale chiesa e all’acquisto di una campana. Come abbiamo visto la Repubblica intervenne a favore di Stolvizza / Solbica, con cospicui aiuti, ben due volte e questo perche era un paese a ridosso del confine dello stato veneto e pertanto strategicamente importante dove la popolazione aveva un ruolo di sorveglianza e non poteva essere abbandonato.

Nessun commento:

Posta un commento