sabato 27 maggio 2017

Mi guormo po našim



Di Francesco Chiabai

Narečje, ki se guori v Nediških dolinah, pripada Primorski skupini. Zgodovinska pot telega narečja, ki je biu na robu slovienskega prestora, nie sledila popunoma standardizaciji slovenskega jezika, ki je začela že v cajtu protestanske reforme an se je končala v parvi polovici 19. stuolietja.
Bit na robu slovienskega sveta, deleč od središča, an na varh tega imiet vmiez še daržavno mejo, nie pomagalo šerit sloviensko pisano besiedo, pa so vseglih utegnil jo imiet po hišah. Šlo je posebno za ljudske, narodne publikacije, al pa take sorte bukva, ki so učile kiek. V šuoli nie bluo prestora za sloviensko besiedo, bla je ostro prepoviedana. Zauojo tega se je sloviensko besiedo nucalo samuo tan doma, v družini an v vasi. Kultura je bila dostopna samuo v italijanskem jeziku.
Pod fašizmom je bluo prepoviedano še molit al piet po sloviensko. Samuo duhovniki so se upali le napri nucat domači jizik, še posebno za pridgat v cierkvi par maš an za učit verouk, lotrino, otroke. Včasih so sojim faranom poskarbiel kake nabožne bukva, kjer je bluo tudi napisano, kakuo prebierat slovienske črke. Moremo reč, de čeglih slovienski jizik je biu tle par nas takuo huduo nasprotovan, celuo prepoviedan, se je vseglih ohranu. Duhovniki so puno parpomagal, de ljudje so zastopil, de njih jizik je bogatija. Takuo je ratalo, de nekateri ed njim so začel uzdigovat glavo an se uperjat pruot tistim, ki so tiel na vso silo zbrisat sloviensko besiedo tle na naši zemlji. Parvo kulturno društvo, ki se je rodilo lieta 1955 za branit an ohranit sloviensko besiedo an kulturo, so ga posvetili pru adnemu duhovniku, monsinjorju Ivanu Trinku, ki je biu tudi pesnik, prevajalec, politik, ki se je boru za obstoj slovienskega naroda v naši daržavi.
Potres lieta 1976 je negativno uplivu na jezikovne razmiere. Je bluo nimar manj parložnosti guorit po sloviensko tudi v družini. Tuolega so se nekateri zaviedli an rodile so se kulturna društva, de bi ohranili jizik, kulturo an navade Nediških dolin. Sledi telega spodbujanja so donas lepuo vidne: tle so še živi društva an zbori, ki so se rodil od 60. do 80. Letih, an blizu njih tudi nove društva, ki dokazujejo, kuo želja za ohranit, kar smo, je še živa. Omenit muormo kulturno društvo Rečan, ki se je rodiu lieta 1968 na Liesah (Garmak), študijski center Nediža, ki so ustanovil v Špietre lieta 1972, Beneško gledališče (1976), Beneška folklorna skupina Živanit, Glasbena matica, časopis Matajur (1950), ki je lieta 1974 ratu petnajstdnevnik Novi Matajur an lieta 1980 je postau tednik, verski list Dom (1966); rodilo se je Društvo beneških umetnikov an postale razstave v Beneški galeriji v Špietre, in še razne zbore. Na koncu 70. letih se je začelo s parvimi pouki v slovenščini: tečaji slovienskega jizika popudan po šuoli al pa zvičer, an poliete (Mlada brieza, Barčica moja). Ker so tečaji bli lepuo sparjeti, se je začelo razmišljat na novo šuolo, kjer italijanski an slovienski jizik bi lahko kupe živiela. Je bluo lieto 1984, kar v Špietre se je rodila dvojezična šuola (vartac an osnova). Čakali smo puno liet, de bi jo formalno parificierali. Zakon za zaščito manjšin (L. 482/99) an zakon za zaščito slovencev (L. 39/01) sta končno formalno priznali našo dvojezično šolo. Je bluo šolsko lieto 2007/2008, kar vartacu an osnovni šuoli, se je parložla še sriednja.

Jezik

Narečje, ki se govori v Nediških dolinah, pripada Primorski skupini. Narečje je bil zaradi svojega obrobnega položaja v slovenskem jezikovnem prostoru zelo skromno soudeležen pri standardizaciji slovenskega jezika, ki se je začela v času protestantske reformacije in se je zaključila v prvi polovici 19. stoletja.
Oddaljenost od središča, ki jo je še dodatno okrepila državna meja, je zavirala širjenje slovenskih besedil, vendar jih s tem še ni preprečila. Šlo pa je predvsem za ljudska in poljudna besedila: ker slovenskega jezika v šol sploh ni bilo, so se slovenski govori uporabljali zgoli v družinskem krogu al v vaški sredi. Kultura je bila dostopna samo v italijanskem jeziku.
V nam bližjih časih, še zlasti pod fašizmom, je bila raba slovenščine deležna ostrega nasprotovanja ne samo v javnem življenju, temveč tudi v bolj zasebnih kontekstih, kot npr. pri molitvi ali pri petju. Le duhovniki so si upali uporabljati jezik vernikov, ko to je omogočala liturgija, v pridigah in pri verouku. Včasih so vernikom priskrbeli kako nabožno knjižico z osnovnimi navodili za njeno branje. Prvo kulturno društvo, ustanovljeno leta 1955 v videnski pokrajini, nosi ime po Ivanu Trinku, duhovniku, pesniku, prevajalcu in posredniku med slovanskim in romanskim svetom. Društvo je nastalo za ovrednotenje slovenskega jezika in kulture s tečaji, kulturnimi prireditvami in publikacijami ter v podporo Slovencem iz hribovitih predelov Benečije. Kljub vsem tem negativnim dejavnikom so se slovenska narečja do pred nekaj desetletji kar dobro ohranjala. Razkroj socialnega tkiva po potresu iz leta 1976 pa je negativno vplival tudi na jezikovne razmere. Družbenih priložnosti za rabo slovenskega narečja je bilo vedno manj, v mnogih družinah pa se je prekinilo posredovanje jezika mlajšim rodovom.
Srečno, konec 60. in v začetku 70. let je nastopila »slovenska pomlad«, z ustanovanjem kulturnih društvih, ki so še aktivni na teritoriju. Na primer, leta 1968 sta se na Liesah v grmiški občini oblikovala pevski zbor in kulturno društvo Rečan; leta 1972 so v Špetru ustanovili Študijski Center Nediža. Ob petnajstdnevniku Matajurju (1950), ki se je potem spremenil v tedniku Novi Matajur, je leta 1966 začel izhajati katoliški list Dom. Oba časopisa sta se ob kulturnih društvih stalno zavzemala za ovrednotenje pestrosti krajevnih slovenskih narečij. V tistih letih je zaživela Glasbena Matica v Špetru, ustanovljeno je bilo Društvo beneških likovnih umetnikov, je stekla razstavna dejavnost Beneške galerije, Beneško gledališče je začelo uprizarjati prireditve v narečju. Šele v 70. letih 20. stoletja je prišlo do prvih poskusov poučevanja slovenščine: v Benečiji je šlo za kratke tečaje izven šolskega rednega urnika ali pa med poletnimi počitnicami (poletna letovanja Mlada brieza ter Barčica moja), in narečni literarni natečaj Moja vas. Izkušnje so bile uspešne in zaradi dobrega odziva, na katerega so naletele, je počasi začela dozorevati ideja o drugačni šoli, v kateri bi lahko slovenski in italijanski jezik sobivala. Tako se je oblikoval spečifični model dvojezične šole, ki se je udejanjil v Špetru začenši z letom 1984. Didaktičnim dejavnostim v slovenskem jeziku sta dala novega zagona dva državna zakona za zaščito manjšin: zakon št. 482/99, ki zadeva celotno državno ozemlje, in zakon št. 38/01, ki zadeva izključno slovensko manjšino in ki je uzakonil podržavljenje dvojezičnega vrtca in osnovne šole v Špetru. In končno je v šolskem letu 2007-2008 dvojezična šola v Špetru dopolnila svojo strukturo z nižjo srednjo šolo.
Il nostro dialetto

Il dialetto che si parla nelle Valli del Natisone appartiene al gruppo dei dialetti sloveni del Litorale (primorsko). Il percorso storico ha visto questa parlata, posta al limite dell’area linguistica slovena, solo marginalmente partecipe al processo di standardizzazione della lingua slovena che ebbe inizio nel periodo della riforma protestante e si perfezionò nella prima metà dell’Ottocento.
La distanza dal centro, resa ancora più incisiva dalla distanza dal confine politico, ostacolò ma non impedì la diffusione di pubblicazioni slovene, prevalentemente testi popolari e divulgativi. Nelle scuole, l’assenza dell’insegnamento in lingua slovena relegava l’uso della parlata locale a contesti famigliari e paesani e quindi affidandone l’uso alla tradizione orale; infine, in periodi storici recenti (in particolare durante il fascismo), l’uso della lingua slovena venne apertamente osteggiato non solo in ambito pubblico ma anche nella vita privata e in contesti più intimi come la preghiera e il canto; in questa circostanza la “resistenza” degli uomini di chiesa fu fondamentale: erano gli unici che osavano usare il dialetto negli spazi consentiti dalla liturgia, nelle omelie e nell’insegnamento della dottrina o a fornire ai fedeli qualche libretto assieme a rudimentali lezioni di lettura.
Nel 1955 la prima associazione culturale slovena istituita nella provincia di Udine venne intitolata proprio a mons. Ivan Trinko, sacerdote, poeta, traduttore e mediatore tra il mondo slavo e mondo romanzo. La finalità di questo circolo era promuovere la lingua e la cultura slovena attraverso manifestazioni culturali e pubblicazioni oltre che offrire supporto agli sloveni della Benecia, investita, negli anni del dopoguerra, dal fenomeno di emigrazione che avrebbe messo in ginocchio la comunità. L’ulteriore sfaldamento della struttura sociale avvenuto dopo il terremoto del 1976 ebbe gravi ripercussioni sulla situazione linguistica: le occasioni sociali per l’uso del dialetto si restrinsero e in molte famiglie venne a mancare la trasmissione della lingua alle nuove generazioni. Fortunatamente la presa di coscienza di questa lenta ma progressiva perdita del patrimonio e delle tradizioni linguistiche e culturali fu la molla che fece fiorire numerosi circoli e associazioni culturali che, attraverso manifestazioni e occasioni più strutturate rivolte a generazioni diverse, si impegnarono a valorizzare e diffondere con rinnovato vigore e consapevolezza il dialetto sloveno nelle Valli del Natisone.
I frutti di questo risveglio sono visibili tutt’ora: sul territorio sono vivi e presenti i circoli nati tra la fine degli anni ’60 e gli anni ’80 ai quali si sono affiancati altri di più recente istituzione, segno che la nostra “primavera” non ha alcuna intenzione di cedere il passo all’autunno. Possiamo citare il coro e circolo culturale Rečan, nato nel 1968 a Liessa (Grimacco) o il Centro Studi Nediža, nato nel 1972 a San Pietro al Natisone; nel campo dell’editoria, accanto al quindicinale Matajur (1950), poi diventato settimanale e rinominato Novi Matajur, nacque nel 1966 il periodico cattolico Dom; nel campo artistico furono molteplici le iniziative, come l’istituzione dell’Associazione artisti della Benecia e l’avvio dell’attività espositiva della Beneška galerija, il Beneško gledališče (il teatro dialettale), la scuola di musica Glasbena matica. Sia le pubblicazioni che le associazioni culturali si sono sempre impegnati per valorizzare la ricchezza delle espressioni dialettali slovene. Agli ultimi anni ’70 risalgono anche i primi esperimenti di insegnamento della lingua slovena: si trattava di brevi corsi in orario extrascolastico o durante le vacanze estive, come Mlada Brieza e Barčica moja, oltre ai concorsi dialettali come Moja vas, rivolte ai bambini. Le esperienze si dimostrarono positive e l’interesse che suscitarono fece maturare l’idea di una scuola diversa, dove la lingua slovena e quella italiana avrebbero potuto convivere: nel 1984, a San Pietro al Natisone, nacque la scuola bilingue, che solo dopo molti anni ottenne la parifica. Maggiore impulso alle attività didattiche in lingua slovena venne dato dalle leggi nazionali per la tutela delle minoranze, dalla l. 482/99 che riguarda tutto il territorio nazionale e dalla l. 39/01, specifica per la comunità slovena, che portò alla statalizzazione della scuola bilingue, che a partire dall’anno scolastico 2007/2008 si arricchì della scuola secondaria di primo grado.

Nessun commento:

Posta un commento