sabato 24 giugno 2017

Štorja od Plocave hiše ta-na Solbici – Sede muzea od tih rozajanskih judi Drügo pärt


A Cura del circolo Rozianskij Dom

Itadej göspudji tu-w Banitkah so bili pomagali karjë Solbici, da jüdi morëjtë spet si mët hiše anu cirkuw. Beče ni so je dali dwakrat prid no pärt anu dopo to drügo. Zawöjo isagä w tarok 25 dnuw ganarja lëta 1757 judi ta-na Solbici so se spravili anu ni so dali čriz Gwanu Kowaču anu Toniju Negro, da to pujde dölu w Vïdan po beče te ka ni so mëli šćë ričavät. To jë itadej ka jë se nardila pa Plocawa hiša. Isö se mörë lehku lajät pa ta-na milëzimu od partuna (1756/ABP/1898/BVP/FF).
Tej so nan rikle pa ti stari guspudinavi od ise hïše (rejnik Luuǵi Ploc) to mörë lehku bet, da iso hïšo jë jo naredil rajnik Toni Ploc (1720 - ?) oća od rejnikaga Durïha Ploca (1768 – 1845) ka an jë bil plavan ta-na Ravanci od lëta 1815 dardu leta 1845 anu to je sigur, da rejnik Valantïn Ploc (1850 - 1913) lëta 1989 jë zdëlal nardi partun. Da hïša ma bi bila narëd lëta 1756 se vïdi pa ta-na nopah, ka so bile narëd ko jë bil Napoljun. Isi katašto jë bil narëd od lëta 1807 dardu lëta 1817. Hïša to jë na lipa anu tej se jë nalëzlu napïsanu guspudïnavi so bili rüdi Plocavi. Plocavi so bili kramarji anu te zadnji kramar od isëh judi to jë bil Valantïn, ka an bil se užunel z Marïjo Madotto (1851 - ?) z Osojan.
Tu-w numu dokumintu z lëta 1739, ka an jë bil napïsan od 7 dardu 9 dnuw satembarja anu so napïsani sulbičanavi, ka so bili šle pröč dëlat, se mörë lajät da Martino (Tink) sïn od Menija Ploca ziz njaga žano Minko, dëd anu baba od rejnikaga plavana Durïha, ite dni to bilu dö z Laškë wžë 14 dnuw anu njaga strïc Gwän sïn od isagä Tinka jë bil šäl ta-w Ištrïjo 17 dnuw prid.
Isï Plocavi so kupüwali röwbo tu-w Kopru tu ka se prodajala röwba di bräč anu se kupüwalu sul od avrïla dardu otobarja za jo prodät. Tu-w tumu 18 šekulu se jë kupüwalu nu prodajalu sul pa karjë dalëč. Ti niški göspudji wžë lëta 1822 so bili wbranili nu malu anu nejzad leta 1845 ni so wstavili anu pa isï Plocavi nïso mugle prodajat već sole. Rüdi tu-w Kopru jë se vištudjäl za bet jëru pa rejnik plavan Durïh Ploc: od lëta 1781 dardu lëta 1783 an jë bil tu-w “colegio dei nobili”. Wsë isö to nan kažë, da kaku so dëlali anu da kaku so bili pa bogati Plocavi anu pa hïša ta-na Solbici jë mëla već štancij pa za si gat röwbo. Tej to jë pa näšnji din, ta-za hïšo anu na dan kraj jë bila pot na te drügi jë bila cirkuw anu ta-prid jë bil dwör anu mir. Isa hiša jë bila narëd tej so bile pa drüge hïše ta-na Solbici anu tu-w Reziji anu pa ći kej jë se priǵalu nejveć po potresu se mörë rićet, da na kažë šćalë näšnji din, da muć na jë stara. Miravi so ti stari, ni so narëd ziz paćami anu ni so širuke dardu pul metrina. Hïša jë narëd na skali. Tu-w kotah so antïle.

Zgodovina Plocave hiše na Solbici – Sedež muzeja rezijanskih ljudi Drugi del.

Ker je bil prispevek Beneške republike res zajeten, je bil dodeljen v dveh obrokih. Zato v torek, 25. januarja 1757, je Občina Solbica spet sklicala družinske poglavarje, ki so sklenili, da pooblastijo Giovannija pokojnega Domenica Brido in Antonia pokojnega Antonia Negra, naj se odpravita v Videm po drugi obrok. V tem zgodovinskem kontekstu in zaradi teh dogodkov je bila zgrajena Plocova hiša. Te podatke je graditelj navedel v napisu na vrhu vhodnega portala (1756/ABP/1898/BVP/FF). Po navedbah enega od lastnikov, Luigija Buttola Ploc (1940 - 2013) bi lahko pomislili, da je to hišo zgradil oz. razširil Antonio Buttolo Ploc (1720 - ?), oče duhovnika Odorica Buttola Ploc (1768 - 1845), župnika Rezije med letoma 1814 in 1845, zagotovo pa vemo, da je Valentino Buttolo Ploc (1850 - 1913) leta 1898 zgradil elegantni lok nad vhodnimi vrati, ki vodijo na dvorišče. Prva gradbena faza sega v leto 1756, kar približno vemo iz zemljevida Solbice, ki je shranjen v t.i. Napoleonovem katastru oz. Katastru Kraljevine Italije, ki je bil sestavljen med letoma 1807 in 1817. Ta hiša, ki je lepa v svoji preprosti in nepreveliki velikosti, je pripadala več rodovom družine Buttolo Ploc in je v omenjenem katastru vpisana pod številko 1179. Člani te družine so bili kromariji (potujoči prodajalci), zadnji, ki je ta poklic opravljal je bil omenjeni Valentino Buttolo, ki se je poročil z Mario Madotto (1851 - ?) iz Osojan / Osoane. Nekateri člani te družine so omenjeni v dokumentu iz leta 1739 kot prebivalci Solbice, ki so se na dan preiskave, ki jo je odredil Marcantonio Delfino, Nadzornik za zdravstvo Beneške republike (7. - 9. september 1739) nahajali s svojim blagom izven vasi.
V tem dokumentu sta omenjena Martino od Domenica Buttolo in njegova žena Domenica, babica in dedek duhovnika Odorica Buttola, ki sta se službeno nahajala v Furlaniji že 14 dni in stric po očetu Giovanni od Martina Buttola, ki se je službeno podal v Istro 17 dni pred preiskavo. Družina je takrat svoje blago prodajala v cvetočem mestecu Koper, kjer so, podobno kot ostali prodajalci, ki so se imenovali “mussolati”, prodajali tkanine in kupovali sol, ki so jo proizvajali od aprila do oktobra. V 18. stoletju je bilo trgovanje s soljo zelo razširjeno, zlasti z zaledjem mesta in Kranjsko. Kasneje, to je že leta 1822, je avstrijska vlada omejila proizvodnjo soli in leta 1845 dokončno prepovedala prosto trgovanje, kar je dokončno uničilo dejavnosti tega podjetja. V tem mestu je mladi Odorico Buttolo, z denarno pomočjo svoje družine, obiskoval med letoma 1781 in 1783, preden so ga imenovali za duhovnika, Kolegij plemenitih, ki ga je vodil samostanski red piaristov. Vse to nam daje vedeti, da je ta družina, ki je imela nekaj finančne razpoložljivosti, je bila podjetna in da gradnja nove hiše, ki je morala biti dovolj velika, da bi v njej shranjevali tudi blago, je dober primer te podjetnosti. Tako kot nekoč, tudi danes hiša meji z javno cesto na severu, na zahodu s cerkvijo sv. Karla Boromejskega in na jugu z zasebnim dvoriščem.
Takratna hiša je bila tradicionalna rezijanska hiša iz konca 18. stoletja in še danes ohranja njene glavne elemente, kljub številnim dodelavam in obnovam po potresu iz leta 1976. V 18. stoletje segajo zidovi glavne stavbe, katerih debelina meri od 40 do 50 cm, in so sezidani s kamnitimi elementi in opekami, ki so naslonjeni neposredno na skalo. Pri takih stavbah so že v antičnem času dajali posebno pozornost na gradnjo vogalov, za katere so zbirali večje kamne, ki so jih postavljali poševno.
Storia della casa Ploc a Stolvizza – Sede del Museo della Gente della Val Resia Seconda parte.

La contribuzione della Repubblica seguita all’ incendio che servi per riedificare il paese ed anche per ingrandire la chiesa, essendo molto cospiqua, fu concessa in due rate e per questo motivo martedì 25 gennaio 1757 il comune di Stolvizza / Solbica, raduno nuovamente i capi famiglia che deliberarono di delegare Giovanni fu Domenico Brida e Antonio fu Antonio Negro a recarsi a Udine per incassare la seconda rata. In questo contesto storico, ed in conseguenza a questi eventi, e da far risalire anche la realizzazione della casa Buttolo Ploc. Tali riferimenti vengono già indicati dal costruttore nell’iscrizione ancora oggi esistente sulla chiave di volta del portale di ingresso (1756/ABP/1898/BVP/FF). Anche su indicazione di uno dei proprietari (Luigi Buttolo Ploc 1940 - 2013), infatti, si potrebbe ipotizzare che questa abitazione fu fatta costruire o ampliare da Antonio Buttolo Ploc (1720 - ?) padre di don Odorico Buttolo Ploc (1768 - 1845), pievano della Val Resia dal 1815 al 1845, mentre e certo che Valentino Buttolo Ploc (1850 - 1913) fece costruire, nel 1898 a coronamento dell’impianto architettonico, l’elegante arco che accoglie il portoncino di ingresso alla corte. La prima fase costruttiva risalente al 1756, pur con una certa approssimazione, la si evince dalla mappa di Stolvizza / Solbica del cosiddetto Catasto Napoleonico ovvero il catasto del Regno d’Italia realizzato tra il 1807 ed il 1817. Questa casa, particolarmente bella nella sua semplice e non dispendiosa ampiezza, dalle ricerche risulta essere appartenuta per più generazioni alla famiglia Buttolo Ploc e gia censita nello stesso catasto, che riguardo tutti i dipartimenti che non erano stati rilevati dal precedente catasto teresiano, con il n. 1179. I componenti di questa famiglia erano kromarji / venditori ambulanti, l’ultimo ad esercitare fu il gia ricordato Valentino Buttolo che sposo Maria Madotto (1851 - ?) da Oseacco / Osoane. Alcuni membri di questa famiglia sono ricordati in un documento del 1739 tra gli abitanti di Stolvizza / Solbica che al momento dell’inchiesta ordinata da Marcantonio Delfino, Provveditore di Sanità della Repubblica Veneta (7 - 9 settembre di quell’anno) si trovavano, con le loro mercanzie, fuori dal paese. In questo documento sono menzionati Martino di Domenico Buttolo con la moglie Domenica, nonni di don Odorico Buttolo, che si trovavano per lavoro in Friuli da 14 giorni circa e lo zio paterno Giovanni di Martino Buttolo che era partito, con lo stesso impegno per l’Istria Imperiale da 17 giorni. Il luogo di approdo dei traffici commerciali della casata era infatti all’epoca la fiorente cittadina di Koper / Capodistria dove probabilmente, come avveniva per altri mercanti detti “mussolati”, vendevano tessuti e compravano sale che veniva prodotto da aprile ad ottobre. Nel XVIII secolo il commercio del sale fu molto fiorente con l’ampio entroterra e soprattutto con la Carniola. Successivamente pero, gia nel 1822, il governo ustriaco attuo una limitazione della produzione del sale, mentre nel 1845 ne proibì definitivamente il libero commercio determinando cosi la fine di questa attività anche per questa ditta. Nella stessa citta, a spese della sua famiglia, il giovane Odorico Buttolo prima di essere ordinato presbitero, dal 1781 al 1783 frequento il Collegio dei Nobili tenuto dall’ordine monastico dei padri Scolopi o Piaristi. Tutto questo ci fa capire quanto questa famiglia, con discrete disponibilità economiche, fosse intraprendente e la costruzione della nuova casa, che doveva essere abbastanza grande per comprendere anche delle stanze adibite a magazzino delle merci, ne e un esempio. L’intero edificio, che all’epoca della sua costruzione, come ancora oggi, confinava a nord e ad est con la pubblica via, ad ovest con la chiesa di San Carlo Borromeo e a sud con altra corte privata, si presentava come una tradizionale casa resiana della fine del XVIII secolo e ne conserva, seppur alterati in seguito a diversi rimaneggiamenti e alla ristrutturazione seguita ai terremoti del 1976, i principali elementi. Di allora sono le murature dell’edificio principale, dello spessore variabile fra i 40 e i 50 centimetri, costruite con elementi lapidei integrati da quelli in laterizio e direttamente costruite sulla roccia. Per tali costruzioni particolare cura era posta, fin dai tempi più antichi, alla realizzazione degli angoli, per i quali venivano scelte le pietre di dimensioni maggiori e posizionate “a pettine”.

Nessun commento:

Posta un commento